SLOVENSKA PLANINSKA POT
English language
Dnevnik Slovenske planinske poti Planinske obhodnice

PZS_SPP_GLAVA_web_SLO_900px

gb_flag

spp_foto_matej_ogorevc_1


SLOVENSKA PLANINSKA POT na mapzs_gumb_500x156

Slovenska planinska pot (SPP) se prične v Mariboru in konča na Debelem rtiču in je najdaljša in najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu. Poteka čez Pohorje, Smrekovec, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, Cerkljansko, Škofjeloško in Idrijsko hribovje, Nanos in Slovensko Istro. Označena je s Knafelčevo markacijo in št. 1 (slika zgoraj). SPP je s svojim nastankom vzpodbudila tudi nastajanje drugih planinskih obhodnic, ki se danes množično razprostirajo po celi Sloveniji.

Po zgledu SPP so se podobne poti uveljavile tudi drugod po svetu, čeprav so ji sprva očitali, da ne ustreza planinstvu.

Slovensko planinsko pot dopolnjuje Razširjena Slovenska planinska pot (RSPP), ki nas popelje po ostalih zanimivih delih Slovenije.



ivan_sumljak_spomenik_pri_mariborski_koci_foto_zdenka_mihelic
Slovenska planinska pot je nastala na pobudo Ivana Šumljaka (1899-1984), vsestranskega planinca, pisca, kronista, slikarja, fotografa, vodnika, in seveda markacista. Sprva jo je imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot. O nastanku SPP je povedal:

»S tovariši sem se lotil dela. Premarkirali smo vse Pohorje ... To slemensko pot smo zaznamovali s Knafelčevo markacijo in številko ena. Ko sem nekoč počival na Črnem vrhu, zadovoljen z opravljenim delom, se mi je porodila misel: Kaj če bi pot s številko ena še podaljšali? Na Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Savinjske Alpe, Karavanke, Julijce, Kras, tja do morja in prek Notranjske, Dolenjske zopet na Štajersko, nazaj v Maribor. Tako bi popotnik spoznal ves lepi planinski svet. Zamisel sem sporočil PZS 28. junija 1951 ...«



SPP je uspešno prehodilo že več kot 10.000 planincev. Od tega seveda največ slovencev, sledijo državljani republik nekdanje Jugoslavije ter nemškogovorečih dežel.  Leta 1958 je Predrag Pašič (PD Železničar Beograd) prvi prejel častni znak za prehojeno pot.

Podeljeni
znaki / leto
2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023
Podeljeni
znaki
SPP
spp_znacka_m
147 120 111 147 123 140 178 127 118 170 113 11.028
RSPP
rspp_znacka_m
83 80 76 89 42 72 106 54 52 101 72 3062

PDF Prvi prejemniki znaka Slovenska planinska pot
PDF 
Pravilnik za podelitev častnega znaka SPP in RSPP

Začetnik si na Slovenski planinski poti sistematično pridobiva planinsko in gorniško znanje, veščine in izkušnje. Ko prehodi vso pot, je že izkušen, razgledan gornik, z utrjenimi duhovnimi dobrinami, ki jih taka pot daje, oblikuje in ohranja. Slovenska planinska pot tako ni namenjena zgolj zbiranju žigov, na kar je opozoril že njen snovalec: »Prijatelj, hodi počasi! Transverzalo res lahko opraviš v enem mesecu, a hodi rajši pet let. Potem boš imel več od nje, mnogo, mnogo več. Častni znak te bo že počakal!«

spp_pzs_trasa_2019_1

S Slovensko planinsko potjo začenemo v Spodnjem Radvanju (Maribor), od koder se vzpnemo naPohorje, 60 kilometrov dolgo pogorje z najvišjo točko na Črnem vrhu (1543 m) ter s številnimi planinskimi kočami in smučišči. Nato se spustimo proti zahodu do Slovenj Gradca, nato pa sledi vzpon na koroški osamelec Uršljo goro, kateri sledita Smrekovec in Raduha. Mimo najviše ležeče kmetije na Slovenskem, kmetije Bukovnik (1327 m), se spustimo v Zgornjo Savinjsko dolino ter nadaljujemo proti Ojstrici skozi slikoviti Robanov kot, kjer prvič stopimo na vznožja visokih gora. Preko Moličke planine (1780 m) z obnovljeno drugo najstarejšo slovensko planinsko kočo, imenovano po Franu Kocbeku, se po počitku v Kocbekovem domu na Korošici vzpnemo na Ojstrico. Nato pa pot nadaljujemo pod Planjavo ter se preko Kamniškega sedla spustimo v slikovito krnico Okrešelj. Od tam se podamo na zahod vse do Kranjske koče na Ledinah, nato pa sledi vzpon na Koroško Rinko (Križ) in Skuto. Očaka Kamniško-Savinjskih Alp dosežemo preko Kokrskega sedlaGrintovcu (2558 m) pa nato sledi še vzpon na Jezersko Kočno ter spust proti Češki koči in nekoč zdravilnemu letovišču Jezerskem.

Od tam se odpravimo proti Kališču in naprej na Storžič, pa spet dol do Doma pod Storžičem in nazaj gor na Kriško goro. Spustom še ni konca, saj moramo priti še v Tržič, nekoč pomembno industrijsko mesto. Iz njega se zopet dvignemo dokler ne stopimo na teme Dobrče ter kasneje tudi na vrh sosednje Begunjščice. Velikanu Karavank sledimo mimo Roblekovega doma na Begunjščici. Na Stolu (2236 m), najvišjem vrhu Karavank, si lahko napis »Gore prijateljstva« preberemo v slovenščini in nemščini, od koder sledimo namišljeni meji med dvema sosednjima narodoma mimo visokogorskih planin vse do Golice, pod katero so obsežni travniki z znamenito narciso.

Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje (704 m), kraj dolgoletnega delovanja župnika in domoljuba Jakoba Aljaž, avtora planinske himne Oj, Triglav, moj dom. V Mojstrani si ogledamo Slovenski planinski muzej, nato pa se po poti skozi dolino Vrata in mimo slapa Peričnik povzpnemo do vznožja znamenite in mogočne Stene (Triglavske severne stene), prespimo lahko v Aljaževem domu ali pa Domu Valentina Staniča pod Triglavom. Na vrh slovenskega očaka se lahko vzpnemo mimo Kredarice (2515 m) z našo najvišjo kočo, lahko pa izberemo tudo Dom Planika ali Kočo na Doliču. Na Triglav prav z vsake koče vodijo zelo zahtevne poti, zato se primerno opremimo (čelada, pas, ...) in kmalu že stojimo pri Aljaževem stolpu. Sledi sestop do prvih visokogorskih jezer na naši poti ter k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Sledi vzpon na mogočen Razor in še mogočnejši Prisank/Prisojnik. Z njegovega vrha stopimo na slikoviti Vršič, gorski prelaz med Gorenjsko in Primorsko, ki se lahko pohvali s kar tremi planinskimi kočami (Poštarski dom , Tičarjev domErjavčeva koča). Pot na Jalovec (2645 m), po mnenju številnih našo najlepšo goro, katere podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, je sprva lahka, v zadnjem delu pa izjemno težka. Z njega se mimo Zavetišča pod Špičkom spustimo k izviru Soče, ter Kugyjevemu spomeniku. V Informacijskem središču TNP Dom Trenta se lahko izobrazimo o našem edinem narodnem parku, nato pa ozaveščeni stopimo Zasavski koči na Prehodavcih in Koči pri Triglavskih jezerih na proti. Kmalu stopimo na visokogorsko planoto Komno, kjer se obrnemo na zahod  proti Planinskemu domu pri Krnskih jezerih. Sledi vzpon proti Krnu, kjer tik pod nejgovim vrhom  v dnevnik odtzisnemo žig Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Zapustimo zadnji dvotisočak na naši poti in se odpravimo na vrhove Peči oz. Spodnjih bohinjskih gora (Koča na planini RazorVogelRodicaDom Zorka Jelinčiča na Črni prsti), kjer zapustimo alpska pobočja ter stopimo na strmine predalpskih hribovij.

Po vzponu na Porezen sledi sestop do v soteski Pasice ukleščeno Bolnico Franja – pomnik pogumu in požrtvovalnosti upornikom fašističnega in nacističnega nasilja. Po njej sledimo poti po ključu »gori, doli, naokoli« in spoznamo še poti, ki vodijo mimo Ermanovca čez Bevkov vrhSivko do Koče na Hleviški planini. Tu zapustimo Idrijsko hribovje in stopimo v divji Trnovski gozd ter na njegov najvišji Mali Golak, kateremu sledi počitek v Koči Andreja Bavčerja na Čavnu. Na poti proti Sinjemu vrhu si lahko ogledamo Otliško okno, obzorja pa si nato razširimo na vrhu razglednega stolpa pri Pirnatovi koči na Javorniku. Sledi hrbet Nanosa, najprej s Furlanovim zavetiščem pri Abramu nato pa Vojkovo kočo na Nanosu. Na drugi strani primorske avtoceste obiščemo še Vremščico in se spustimo v podzemlje svetovno znamenitih Škocjanskih jam. Ko zopet ugledamo sonce se odpravimo še proti Artvižam od koder sledi vzpon k zadnji koči na naši poti proti morju – Tumovi koči na Slavniku. Vonj Jadrana je vedno močnejši, dosežemo ga, ko knjižico dopolnimo še z žigi SocerbaTinjanaAnkarana in poslednjega Debelega rtiča.

POMEMBNO: V kolikor žiga ne morete odtisniti v dnevnik, velja kot dokazilo fotografija na kateri je jasno razviden obraz osebe in kontrolna točka (npr. koča, objekt z vrha, ...).

Izpolnjen in z žigi napolnjen dnevnik pošljite na naslov Planinska zveza Slovenije, p.p. 214, Ob železnici 30a, 1001 Ljubljana. Dnevnik bo nato pregledal potrjevalec. V primeru pravilno izpolnjenega dnevnika, vam v roku dveh mesecev po oddaji dnevnika, pošljemo dnevnik in častni znak za prehojeno Slovensko planinko pot. Dnevnik lahko oddate in/ali prevzamete tudi osebno v naših prostorih (v času uradnih ur).



planinska_trgovina_banner_pzs_2

Dnevnik:
Vodnika:
  • Vodnik Slovenska planinska pot - izid novembra 2023
  • Vodnik Razširjena slovenska planinska pot - izid 2024
   Planinski zemljevidi:



Planinske obhodnice


Seznam vseh (80) obhodnic najdete na www.obhodnice.pzs.si.



Planinska obhodnica je planinska vezna, krožna ali točkovna pot, ki:
  • je v celoti ali večinoma je speljana po ozemlju Republike Slovenije.
  • Ima svojega skrbnika (planinsko društvo ali kaka druga oblika organiziranosti znotraj PZS).
  • Je brezpogojno odprta za javnost. Po njej lahko hodi vsakdo (na lastno odgovornost).
  • Mora imeti svoj dnevnik. Če pohodnik zadosti predpisanim pogojem, prejme posebno priznanje.
  • Ne omejuje časa in vrstni red obhoda, kar pomeni, da lahko pohodnik začne hoditi kadar koli in kjer koli. Dokončanje poti je časovno neomejeno, kar pomeni, da lahko pohodnik opravi pot v enem dnevu ali več letih.


Ob Mednarodnem letu gora (2002) je
Združenje planinskih organizacij alpskega loka (CAA) pripravilo več obhodnic pod skupnim imenom Via Alpina, ki delno ali v celoti prečijo gorovje Alp.

Markacisti pri popravljanju dela SPP s Kredarice na Triglav, foto Hinko ŠolincMarkacisti pri vzdrževanju dela SPP s Kredarice na Triglav, foto Hinko Šolinc

Vsako leto markacisti prostovoljci pregledajo in opravijo markacijska dela na planinskih poteh, ki tvorijo Slovensko planinsko pot. Poskrbijo za čiščenje podrasti, obnovo markacij in smernih tabel, vzdrževanje varoval in ostala sanacijska dela. Sredstva za obnovo planinskih poti v veliki meri prispevajo planinska društvasama, v veliko pomoč pa so jim tudi sredstva Fundacije za sofinanciranje športnih organizacij, Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport ter donacij in prispevkov posameznikov in podjetij.

K vzdrževanju SPP pripomorete tudi sami, saj od vsakega prodanega dnevnika Slovenske planinske poti namenjamo 1 € vzdrževanju SPP. 5 € pa lahko prispevate tudi v okviru akcije Droben prispevek za markanten vtis: pošljite SMS s ključno besedo POT5 na 1919.

droben_prispevek_markanten_vtis-2018

V gore in na planinske poti se podajajte primerno opremljeni, izbirajte poti primerne svojim psihofizičnim sposobnostim, pred odhodom preverite vremensko napoved, stanje poti in odprtost planinskih kočNa pot se odpravite dovolj zgodaj, o svojih poteh in načrtih pa obvestite domače. Na vrhovih in v planinskih kočah se vpisujte v vpisne knjige ter imejte vedno v mislih, da ste na vrhu šele na polovici poti - naš cilj je dom in ne vrh!


OBVESTILO UPORABNIKOM PLANINSKIH POTI: Uporabnikom planinskih poti priporočamo, da se na spletni strani stanje-poti.pzs.si, v bližnji planinski koči ali pri lokalnem planinskem društvu predhodno informirajo o dejanskem stanju planinskih poti. Če opazite poškodbe planinskih poti ali njihovo neustrezno urejenost (obledele markacije, zaraščenost ipd.), prosimo, da na naslov poskodbe.poti@pzs.si pošljete sporočilo, v katerem navedite, na kateri planinski poti ste opazili pomanjkljivost in pomanjkljivost opišite ter če je možno, dodajte tudi fotografijo.

OPOZORILO:
 Uporabniki uporabljajo planinske poti na lastno odgovornost. Uporabniki planinskih poti morajo pri uporabi planinskih poti ravnati samoodgovorno in odgovorno do drugih tako, da ne ogrožajo ali poškoduje sebe ali drugega. Uporabnik je dolžan planinsko pot uporabljati tako, da se po njej ter na in ob zemljišču, preko katerega poteka in na drugih nepremičninah ter favni in flori ob njej ne dela škoda. Prepovedano je omejevati dostop na planinske poti ter poškodovati, odstranjevati ali uničevati markacije, usmerjevalne table, skrinjice in varovalno opremo in druge oznake ali uporabljati neoznačene bližnjice.

Splošni podatki Zemljevid

Ustanovitelj: Planinska zveza Slovenije
Otvoritev: 1. 8. 1953
Skrbnik: Planinska zveza Slovenije
Kontakt: Katarina Kotnik, poti@pzs.si, +386 (0)1 32 09 461
Vrsta obhodnice: vezna obhodnica
Zahtevnost: Zelo zahtevna planinska pot
Dolžina: 617,50 km
Trajanje: 37 dni
Vrsta priznanja: značka
Podelitev priznanja: po pošti
Čas za odgovor: en mesec, včasih več
Spletna stran: http://www.slovenska-planinska-pot.si
Predstavitev v
Planinskem vestniku:
Zemljevidi, vodniki
in literatura:
Bohinj – 1 : 25.000
Jalovec in Mangart 1 : 25 000
Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca
Kamniško-Savinjske Alpe - 1 : 50.000, plastificiran zemljevid
Kamniško-Savinjske Alpe 1 : 50.000
Karavanke - osrednji del – 1 : 50.000
Karavanke - osrednji del – 1 : 50.000, plastificiran zemljevid
Polhograjsko hribovje 1 : 25 000
Stol - 1 : 25 000
Storžič - Košuta 1 : 25 000
Triglavski narodni park - 1:50 000, plastificiran zemljevid
Triglavski narodni park - 1 : 50 000
Triglav - 1 : 25 000
Krnsko pogorje - 1 : 25 000
Opis

S Slovensko planinsko potjo začenemo v Spodnjem Radvanju (Maribor), od koder se vzpnemo na Pohorje. Nato se spustimo proti zahodu do Slovenj Gradca, nakar sledi vzpon na koroški osamelec Uršljo goro, kateri sledita Smrekovec in Raduha. Mimo najviše ležeče kmetije na Slovenskem, kmetije Bukovnik (1327 m), se spustimo v Zgornjo Savinjsko dolino ter nadaljujemo proti Ojstrici skozi Robanov kot. Nato pa pot nadaljujemo pod Planjavo  ter se preko Kamniškega sedla spustimo v slikovito krnico Okrešelj. Od tam se podamo na zahod vse do Kranjske koče na Ledinah, nato pa sledi vzpon na Koroško Rinko (Križ) in Skuto. Očaka Kamniško-Savinjskih Alp dosežemo preko Kokrskega sedlaGrintovcu (2558 m) pa nato sledi še vzpon na Jezersko Kočno ter spust proti Češki kočiOd tam se odpravimo proti Kališču in naprej na Storžič in na Kriško goro. Nato stopimo na teme Dobrče ter kasneje tudi na sosednjo BegunjščicoStolu (2236 m), najvišjem vrhu Karavank, sledi Golicae, pod katero so obsežni travniki z znamenito narciso. Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje (704 m), V Mojstrani si ogledamo Slovenski planinski muzej, nato pa se po poti skozi dolino Vrata in mimo slapa Peričnik povzpnemo do vznožja znamenite in mogočne Stene (Triglavske severne stene). Na vrh slovenskega očaka se lahko vzpnemo mimo Kredarice (2515 m) z našo najvišjo kočo, lahko pa izberemo tudi Dom Planika ali Kočo na Doliču. Sledi sestop do prvih visokogorskih jezer na naši poti ter k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Vršič, gorski prelaz med Gorenjsko in Primorsko, se lahko pohvali s kar tremi planinskimi kočami (Poštarski dom, Tičarjev dom, Erjavčeva koča). Pot na Jalovec (2645 m), po mnenju številnih našo najlepšo goro, katere podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, je sprva lahka, v zadnjem delu pa izjemno težka. Z njega se mimo Zavetišča pod Špičkom spustimo k izviru Soče, nato pa stopimo Zasavski koči na Prehodavcih in Koči pri Triglavskih jezerih na proti. Sledi vzpon proti Krnu, kjer tik pod nejgovim vrhom v dnevnik odtzisnemo žig Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Zapustimo zadnji dvotisočak na naši poti in se odpravimo na vrhove Peči oz. Spodnjih bohinjskih gora, kjer zapustimo alpska pobočja ter stopimo na strmine predalpskih hribovij.

Po vzponu na Porezen sledi sestop do Bolnice Franja. Po njej spoznamo še poti, ki vodijo mimo Ermanovca čez Bevkov vrhSivko do Koče na Hleviški planini. Tu zapustimo Idrijsko hribovje in stopimo v divji Trnovski gozd ter na njegov najvišji Mali Golak, kateremu sledi počitek v Koči Andreja Bavčerja na Čavnu. Sledi hrbet Nanosa. Na drugi strani primorske avtoceste obiščemo še Vremščico in se spustimo v podzemlje svetovno znamenitih Škocjanskih jam. Ko zopet ugledamo sonce sledi vzpon k zadnji koči na naši poti proti morju – Tumovi koči na Slavniku. Vonj Jadrana je vedno močnejši, dosežemo ga, ko knjižico dopolnimo še z žigi SocerbaTinjanaAnkarana in poslednjega Debelega Rtiča.

Daljši in natančnejši opis si lahko preberete na spletni strani www.slovenska-planinska-pot.si.

Kontrolne točke (žigi)
;

Opombe
;